[A]Zdej ljubim zel[G]eno naravo,
za razl[F^#]iko od t'kr't, ko sem rj[F]avo.
[A]Zdej oblečem r[G]ozno pižamo,
ker t'k[F^#]r't s'm karirasto pl[F]avo.

Neum'n si se rodil
in neum'n boš umrl,
tavhej, tavhej še n'prej pr'jatu,
in teh besed ne boš podpru.

[B]So sence t[A]emnih in svetlih stv[G^#]ari
vedno en[G]ake?
[B]Ne! To, bila je tv[A]oja zmota.
Ko ne boš več barvno sl[G^#]ep,
spoznal boš pr[G]ave junake.

[A]Nimam ponosa, da bi r[G]eku,
[A]da slabo mi je od seksa
in odš[F]u, k'r odš[G]u smehljaje n[A]aprej.
in odš[F]u, k'r odš[G]u nevede prot' pekl[A]u.

Naj ljubezen je bila v dvoje,
zdej pa nisem več siguren,
cesta, hiša, starši, kamen, avto
 in stare peči.

Noč izgublja svojo moč,
včasih odprav'mo to sistemsko napako.
Najraj' imam plišaste medvede,
ko se zbudim, so vedno tu.

[A]Mladost ni več t[G]isto,
[F^#]kar je včasih bil[F]a.[A]Vsak dan b[G]olj siv[F^# F]i.
[A]In prihaja pl[G]ug, d[F^#]a nas v r[F]azor spremeni.
In vetra ni in n[A]i.