V hr[Dm]ibih bil je r[C]es l[Am]ep večer,
h[Dm]ot'l smo, da b[C]i tk[Am]o blo za zmer.
T[Dm]eb pa igra, [C]a š[Am]e ni bla znana,
zat[F]o si naroču: »Dej ji d[G]eci terana!«

Pr'šla je vate kot glavobol,
nis' je upal odpelat ke dol.
Saj si vedu, da nasled'nga dne,
jutro blo bi d'rgačno za vse.

»Šk[G]oda, k[]' si ne [Em]upaš.«
ti, r[G]ekla j[D]e v slov[Em]o.
Oz[G]rl s[D]i se v dol[Em]ino,
a v[G]idu si le tem[D]o.

Hej, p'rjatu moj,
kva, zgodil se je s teboj?
Zate jest še tepu, bi se,
teb pa ona, pomenila je vse!

U muski sva bla istih mnen,
ob zori slišala sva isti zven,
vem, da zdele pa nimaš, prov,
s'ouš vidu, prjatu, k' jo, sam boš spuznov.

Škoda, k' si ne upaš,
zagrab't ko se zagrab.
A za mene si nejbolš p'rjatu
tega n'kol ne puzab.