[H_sus2] Ko sedem gor na staro sk[E]alo,
[H_sus2] le kdo je vreden tistih m [E]isli,"
[A]ki jih leta preb[F^#]adalo je trnje
[A] in jih obrasel zel [E]en mah?

In gledam nekam v daljavo,
ki s solzami oči mi osrebri,"
tam oltar zeleni, mi v obraz žari,
srce moje se odpre,
časti boga – naravo.

[E] Topel veter mi ol[G^#]ajša dušo,
[A] odpre srce, mi n[C^#]apove,"
[E]da tu, kjer m[G^#]ah se širi,
[C^#]tu počiv[H_sus2]alo moje b[A]o telo[H_sus2].

[E] A do takrat, ko ga več ne bo,
moj oltar, bo moj vir sreče."
Do dneva, ki se bliža,
srce moje bo častilo to zeleno.

Čista, srečna – tu mi bo lepo,
koder seglo bo oko, bo živo,"
Življenje mi raztisočilo bo telo,
ga spet oživelo v mah.

Življenje to raztisočilo bo telo,
ga spet oživelo v mah!