Tujca

FTujca, kAmakor pes in vColk,
kuhana v iEmstem loncu.
FTujca, kAmakor grom in mColk,
na iEmstem svetu, a vsak na svojem koncu.Am
Vsak na svojem koncu.

Ne mor'm gledat' ti v oči, pa ni me strah,
iz njih žari, preteklost mojih dni.

BBil bi odsFev v ogledalu, Clociranem v tvBoji duši,
bil bi mFavrica na nebu, D^#katerega mi DEgo ruši.
GNe mor'm vBeč!", naglFas zavpijem grCičem.

“Pirc!" “Kva je?""GDaj mi mBobitel!"
FNe bova več tCujcaB, še ta trenut'k te poklFičem!
BŽe klFičem.

Več tujca nisva ti in jaz,
spet kuhava se v istem loncu,
in ni naju združil čas,
poklical sem in našla sva se v loncu.
Na istem koncu.

Zdaj s'm odsev v ogledalu,
ki pomikaš ga vedno više,
mavrica na mojem nebu
pa podobo tvojo riše.

Ne mor'm več. Naglas zavpijem gričem.
Pogrešam te.
A ker nisva več tujca, še ta trenutek te pokličem.
Povem ti da rad te imam.