PREZRTI spletna stran

Prva plovba

male ljubezni

Legende na prelomu tisočletja

Sebi ta dan

Iztrgane smetišču zgodovine

kompilacije

Desna scena

Pot med zvezde 1

ŠKL 2000

Črtica 2000

Črtica 2001

Pot med zvezde 2

ŠKL 2001

live

10.let

V živo

Bela poroka

singli

skladbe

za druge

stran poti

Hektolitar

Veše

Snežinka

Manjkajoči člen

Bizarna lekarna

Vse cvetke in marjetke

knjige

zgodovina

Legende

kreativen talent

dostojen kritik

gostoljuben kameleon

meščanski boem

moder borštničan

mistična zapeljivka

blazno cenjen

toleranten popotnik

krasna oseba

zapleten uživač

brilijanten melanholik

močan karakter

abniciozen analitik

moralno podcenjen

izprežen gentelman

luciden virtuoz

Trenutki

Mediji

intervjuji

članki

slike

video

dokumenti

Drobci

transformacija naziva

stare spletne strani

pisave

ozadja

pika na i

ostalo

nogomet

kontakt

Iskalnik

Včasih smo Prezrti trdili, da je vsak svoje Helene Kovač (kar vprašajte našega prvega bobnarja Kovača!), torej da si usodo krojimo sami. Vedoč, da pride dan, ko bo odšel vsak na svojo stran, smo bili prepričani, da trenutek vseeno lahko zamrznemo ali vsaj upočasnimo, a seveda temu nikdar ni tako. Sedaj, odet v sivo pajčevino, z blazine časa, gledam na legende na prelomu tisočletja s spoštovanjem, saj smo pustili pečat, ki se je vtisnil tako v naša srca kot srca naših fenov. Vsaka živa celica rabi tako jing kot jang in pri legendah sta bili to umetniška in obrtniška duša; po dobrem desetletju je na drevesu vzcvetelo pet samostojnih vej, ki so samostojno brstele naprej. Čas tudi celi rane, zbistri pogled ter zgladi vse pore in zevi. Kljub temu, da sta ljubezen in napuh naša slepota, spomini ostanejo nedotaknjeni in se z leti le še plemenitijo. Človeški um se začne do potankosti zavedati lastnega obstoja, zaveda se, da se pajek počasi bliža in da si duša pred srečanjem z njim želi biti pomirjena.

Ker smo vizualna bitja, so otipljive stvari za naše zanamce balzam za dušo. Življenje mi je poleg vseh sladkih razvad podarilo tudi red in disciplino in prav ti dve lastnosti sta zagotovo v največji meri odločili, da sem vsa leta zbiral, hranil, urejal in kronološko urejal naš vsakdan v obdobju našega ustvarjanja. Ko se je prva etapa Prezrtih končala, je bila vedno želja to deliti, saj šele ko daš, zares dobiš. Zgodovina benda je bila sama po sebi že pestra, a ker sem sam dogodke razporejal le v obliki kronoloških podatkov, se je vse zapisano bralo suhoparno. Prav iz tega razloga sem se povezal s profesionalnim piscem, ki je našo glasbeno in siceršnjo zgodovino preoblikoval v berljivo zgodbo, a nato sem kar naenkrat »zastal«. Ali je bila to posledica nekega nedoločnega notranjega občutka, da čas še ni dozorel ali pa sem bil takrat preveč čustveno razrvan zaradi našega nenadnega razpada, ne vem več – vem le, da sem vse skupaj spravil v skrinjo pozabe. Kmalu zatem so se pojavile želje po ponovnem zagonu skupine, a pogrevati staro juho? Še osel gre samo enkrat na led. Vsi smo bili vpeti v samostojne glasbene projekte in prednost smo dajali stvarem, ki so nam sčasoma postale pomembnejše. Časi, ko smo še golobradi jahali val mladost in pod pahljačo staršev brezskrbno absorbirali, kar nam je življenje dalo, so bili nepreklicno končani. Nato pa me je poleti leta 2021, v času (ne)dorečenosti covida, skrinja pozvala, da jo odprem in uvidel sem, da je vse, kar sem zbiral vsa ta leta, uporabno. Določene podatke sem moral »rehabilitirati« iz računalnikov iz časov 286-kl, z nekaj zapiskov sem moral spihati prah, poiskati sem moral nekaj starih telefonskih številk … a kjer je volja, tam je pot. Vsa ta leta sem sicer tuhtal če in na kakšen način vse skupaj speljati, predvsem pa je v malih možganih kljuval veliki Kdaj? Tuhtal sem toliko časa, da se nam je vsem vpletenim zaradi modrosti povišalo čelo in do tega trenutka sem vedno našel izgovor, da je imela kljuvajoča ptica v moji duši svoj dom. Naenkrat pa se je kar tako, iz poletne sopare, izrisal iz nje prelepi feniks in kljuvanje v duši se je prelevilo v udarjanje po računalniški tipkovnici. Prezrtih je bilo dokončno konec v njihovem pravem smislu – v smislu, da v resnici nikoli ne bomo prezrti. KOŽA

Predvaja se

Album ali playlista

0:00

Izberi skladbo ali seznam

Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Preberi več.