Samo človek

[D] Samo čl[F^#m]ovek s[G]em,
ki se na sv[D]oj način preb[F^#m G]ija
[D]skoz labir[F^#m G]int usode upaj[E F^#m G]oč,
da vsaj ona v[D]e, kaj d[F^#m G]ela.

Samo človek sem,
ukleščen v bivanja vpenjalu,
čakajoč, kot mnogi drugi,
nežne obdelave z grobo pilo časa.

Samo človek sem,
vonjiv po tohli vinski kleti,
vodljiv po stranpoteh norosti
in v izobilju prostih dni
tožeč po uricah mladosti.

[F^#m] Samo čl[G]ovek sem, raz[D]umeš,
potr[Em]eben nek[F^#m G]oga,
ki je mene potr[D]eben...

Samo človek sem, saj veš,
včasih samopašnež,
včasih grešnik in hudič,
a včasih bog, ki vse odpušča...

[B] Pa hkrati s[Cm]em prvinski čudež,
tak[Dm]o kot roža in plev[D^#]el,
[B] kot veter, p[Cm]rst in močerad,
kot s[Dm]olza in poml[D^#]ad

[B] in kot nasmeh
in [Cm]iskrica v očesu,
ko s[Dm]e zaveš,
d[D^#]a nekdo ima te r[C]ad.

In kot vs[Dm]e.
Pa saj ti v[D^#]eš...

Samo človek sem,
ki se na svoj način prebija
skoz labirint usode upajoč...