Tujca

[F]Tujca, k[Am]akor pes in v[C]olk,
kuhana v i[Em]stem loncu.
[F]Tujca, k[Am]akor grom in m[C]olk,
na i[Em]stem svetu, a vsak na svojem k[F]oncu.[Am]
Vsak na svojem koncu.

Ne mor'm gledat' ti v oči, pa ni me strah,
iz njih žari, preteklost mojih dni.

[B]Bil bi ods[F]ev v ogledalu, [C]lociranem v tv[B]oji duši,
bil bi m[F]avrica na nebu, [D^#]katerega mi [D]Ego ruši.
[G]Ne mor'm v[B]eč!", nagl[F]as zavpijem gr[C]ičem.

“Pirc!" “Kva je?" "[G]Daj mi m[B]obitel!"
[F]Ne bova več t[C]ujca[B], še ta trenut'k te pokl[F]ičem!
[B]Že kl[F]ičem.

Več tujca nisva ti in jaz,
spet kuhava se v istem loncu,
in ni naju združil čas,
poklical sem in našla sva se v loncu.
Na istem koncu.

Zdaj s'm odsev v ogledalu,
ki pomikaš ga vedno više,
mavrica na mojem nebu
pa podobo tvojo riše.

Ne mor'm več. Naglas zavpijem gričem.
Pogrešam te.
A ker nisva več tujca, še ta trenutek te pokličem.
Povem ti da rad te imam.