[A]U kuzuc sem ravno t[D]e podajal,
[Hm]ko se je dež usc[C^#m]al,
da to je zadnjič neved[F^#m]oč
s teb[Hm]oj pod njim, [E]prebil sem noč.

Ob petju čričkov sva vzletela,
zaslutil sem takrat,
kar dal je sleherni praded,
Narava mora slej ko prej vzet.

Komaj je teden dni minilo,
kar se je dež uscal.
Kako je s tabo, nevedoč.
Nekje na tujem sanjaš tole noč.

To petje čričkov mi nič več ne štima,
kuzuc več ne stoji,
ti pa tako ne pomniš več.
Po makedamu bos odhajam preč.

Komaj bo leto dni minilo,
spet se bo dež uscal,
sicer bo brez kuzuca maj,
a ti vrnila se boš nazaj.

In petje čričkov mi bo spet štimalo,
vse bo kakor prej.
Še vet'rc bo zavel,
čeprav ne bom ti pod kuzucam pel.

[C^#m]Podrimo ga, podr[F^#m]imo,
ker je gnil in ne b[Hm]o več služil.

[G^#m]Zadel je meni v src[C^#m A]e,
kot lep spomin na t[Hm]e.

[C^#m]Podrimo ga, podr[F^#m]imo,
a v p[Hm]rsih, tiho g[D]a nos[E]imo.